Zakonodaja
Standardna pravila združenih narodov za enake možnosti invalidov
(na 48. seji dne 20. decembra 1993)
Da bi izboljšali način in kakovost življenja invalidov, je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela dva in dvajset STANDARDNIH PRAVIL ZA IZENAČEVANJE MOŽNOSTI INVALIDOV. (Resolucija 48/96)
IZENAČEVANJE MOŽNOSTI POMENI, DA DRŽAVA OZIROMA IZVAJALEC VARSTVA INVALIDOV USTVARI VSE POTREBNE POGOJE, DA BI INVALIDI USTREZNO IZKORISTILI IN RAZVILI SVOJE PREOSTALE SPOSOBNOSTI. TAKŠNA OBLIKA SKRBI ZA INVALIDE JE ZA VSAKO DRUŽBO NAJBOLJ HUMANA IN EKONOMSKO UGODNA.
Invalidi kot državljani naše države Slovenije bi morali imeti enake pravice in obveznosti kot ostali državljani, pri tem pa moramo upoštevati njihove posebne potrebe, stališča, jim zagotavljati enakopravno obravnavanje oziroma spoštovati načela nediskriminiranosti pri uresničevanju človekovih pravic. Zato STANDARDNA PRAVILA POMENIJO VODILA DRŽAVAM, SAJ NAKAZUJEJO, KAKŠNE POGOJE IN PRAVICE NAJ BI ZAGOTOVILE INVALIDOM. POUDARJAJO PREDVSEM:
- dostojanstven in neodvisen način življenja;
- spremljanje invalidov kot aktivnega dela vsake družbe ter socialnega in ekonomskega dogajanja v družbi;
- omogočanje izobraževanja, medicinske nege in pravnega sistema, ki zagotavlja in varuje pravice invalidov.
Države morajo spremljati zakone, ki zagotavljajo invalidom enakopravnost ter preprečujejo diskriminacijo v vseh družbenih položajih.
Standardna pravila za izenačevanje možnosti invalidov so naslednja:
I. Predpogoji za enakopravno vključevanje invalidov
1. OSVEŠČANJE celotne družbe o invalidih , njihovih posebnih potrebah, pravicah in zmožnostih, je pomembna naloga države. Da bi se dvignila splošna osveščenost, mora porasti osveščenost tudi med invalidi samimi. Spoznati morajo svoje potrebe, zmožnosti, pravice in dolžnosti. Naloga države je, da z različnimi aktivnosti in programi osvešča invalide, da bodo dosegli večje samozaupanje in s tem bolj izkoristili možnosti, ki so jim na voljo.
2. SKRB ZA ZDRAVJE pomeni preprečevanje, zmanjševanje in odpravljanje posledic bolezni, okvar in invalidnosti. Naloga države je, da zagotavlja učinkovito skrb za zdravje, in sicer zgodnjo diagnostiko, takojšnjo obravnavo in uporabo sodobnih načinov zdravljenja z ustreznimi preventivnimi programi in programi zdravja za vse državljane. Posebne skrbi so deležni otroci in mladostniki s posebnimi potrebami ter invalidi.
3. REHABILITACIJA invalidom omogoča, da dosežejo in ohranijo največjo možno samostojnost in kvaliteto življenja. Država mora zagotavljati rehabilitacijske programe, ki vključujejo telesne, duševne in socialno - ekonomske okoliščine. Razen potreb invalida je potrebno upoštevati potrebo po urejanju njegovega položaja v družbi v skladu z načeli enakosti in polnega sodelovanje.
4. STROKOVNO-PODPORNE STORITVE- Za invalide pomembno področje je zagotavljanje cenovno dostopnih ortopedskih in drugih pripomočkov ter razvoj ustrezne mreže servisnih služb za samostojnejše življenje invalidov. Naloga države je, da iz državnih sredstev zagotavlja ortopedske in druge tehnične pripomočke vsem državljanom in s tem tudi invalidom ne glede na spol in vrsto invalidnosti.
II. Ciljna področja za enakopravno sodelovanje invalidov
5. DOSTOPNOST velja kot vsesplošno pomembno pravilo za izenačitev možnosti na vseh področjih družbenega delovanja in zajema arhitekturne in komunikacijske ovire. Z arhitekturnimi ovirami se srečujejo predvsem telesni invalidi, ko ne morejo z vozički v trgovino, kino, k zdravniku ipd. S komunikacijskimi ovirami pa se srečujejo slepi in gluhi, ki potrebujejo posebne oblike in načine sporočanja in obveščanja.
Naloga države po tem pravilu je, da prizna in spoštuje pomembnost dostopnosti za vse vrste invalidov ter s posebnimi zakoni in ukrepi zagotovi dostop do fizičnega okolja, informacij in komuniciranja.
6. VZGOJA IN IZOBRAŽEVANJE - Na področju vzgoje in izobraževanja morajo biti izpolnjene enake možnosti za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami, kot za odrasle in invalide.
Država je odgovorna , da postane izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami in invalidov del splošnega vzgojno- izobraževalnega sistema v integriranih okoljih, čim bliže domu.
7. ZAPOSLOVANJE - Tako kot vsi državljani imajo tudi invalidi po konvenciji OZN št 122, pravico do dela, do njegove proste izbire, zadovoljivih delovnih pogojev in do varstva pred nezaposlenostjo.
Naloga države je , da na področju invalidskega varstva oblikuje tako politiko zaposlovanja, ki bo invalidom omogočalo uresničiti njihove pravice do dela tako v mestih kakor na podeželju.
8. FINANČNA POMOČ IN SOCIALNA VARNOST mora upoštevati stroške, ki jih imajo invalidi in njihove družine z invalidnim članom ter tako pomoč ohranjati do zagotovitve stalne materialne varnosti. Država je dolžna zagotavljati finančno pomoč in socialno varstvo na način, ki invalida ne odvrača od lastnega, aktivnega delovanja.
9. DRUŽINSKO ŽIVLJENJE IN OSEBNA INTEGRITETA zagotavlja invalidom najbolj naravno in kvalitetno življenje.
Država mora vzpodbujati polno udeležbo invalidov v družinskem življenju in podpirati njihovo pravico do osebne integritete. Zakoni ne smejo prikrajšati invalidov za spolne odnose, poroke in starševstva.
10. KULTURA - Invalidi imajo številna umetniška nagnjenja in sposobnosti s katerimi bogatijo sebe in celotno skupnost.
Država je dolžna invalidom zagotavljati možnosti, da se udejstvujejo na področju kulture kot ustvarjalci in kot uporabniki kulturnih dobrin.
11. REKREACIJA IN ŠPORT, ki se pričneta takoj po nastanku invalidnosti, sta za invalide velikega pomena.
Država naj bi vzpodbujala športno vzgojo, rekreacijo in tekmovalni šport invalidov na vseh starostnih stopnjah. Omenjeno pravilo zahteva prilagoditev športnih in spremljajočih objektov tako, da jih lahko invalidi uporabljajo kot športniki ali zgolj gledalci.
12. VERA - Invalidi lahko enakovredno sodelujejo pri verskih aktivnostih. Verska skupnosti naj odpravijo vse fizične in komunikacijske ovire za polno in enakovredno sodelovanje invalidov v verskih aktivnostih.
III. Pogoji in ukrepi za izvajanje pravic
13. INFORMIRANJE IN RAZISKOVANJE - oblikovanje, izvajanje in ocenjevanje politike v korist invalidom mora temeljiti na kar najbolj natančni oceni položaja in potreb. V ta namen mora država zagotavljati zbiranje in razširjanje statističnih podatkov in drugih informacij v zvezi z življenjem invalidov. Naloga države je, da pospešuje programe raziskav o vseh vprašanjih na področju življenja invalidov.
14. OBLIKOVANJE POLITIKE in NAČRTOVANJE INVLAIDSKEGA VARSTVA je del splošne politike in planiranja v državi , kot tudi na lokalni in regionalni ravni.
Odgovornost države je, da vključuje invalide v oblikovanje te politike in načrtovanje invalidskega varstva.
15. ZAKONODAJA - PRAVNO UREJANJE INVALIDSKEGA VARSTVA zahteva, da država zagotavlja zakone, ki vključujejo pravice in dolžnosti vseh državljanov in prav tako tudi invalidov. Naloga države je, da sprejme ukrepe in zakonodajo, ki invalidom omogoča uresničevanje njihovih pravic , torej njihovega polnopravnega in enakovrednega sodelovanja v družbi.
16. EKONOMSKA POLITIKA - Sredstva za zagotavljanje invalidskega varstva na državni ravni naj bi bila zagotovljena iz proračuna države. Država naj financiranje programov za invalide vključuje v redne proračune na nacionalni, regionalni in lokalni ravni.
17. USKLAJEVANJE DELA - KOORDINACIJA - Problematika invalidskega varstva zahteva usklajevanje in povezovanje vseh izvajalcev. Povezovanje in usklajevanje invalidskega varstva na državni ravni opravlja v Sloveniji Svet Vlade Republike Slovenije za invalide in bolnike, s pomočjo Vladne strokovne službe - Urada Vlade Republike Slovenije za invalide in bolnike.
18. INVALIDSKE ORGANIZACIJE - Pomembno vlogo na področju invalidskega varstva opravljajo s prostovoljnim povezovanjem invalidske organizacije na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. Dolžnost države je, da invalidskim organizacijam priznava posvetovalno vlogo pri odločanju o invalidskih zadevah in jih gmotno in vsebinsko podpira.
19. USPOSABLJANJE STROKOVNEGA KADRA -Invalidsko varstvo je zahtevno področje dela in zahteva primerno usposobljenost osebja. Osebje mora biti seznanjeno s sodobnimi metodami in dosežki na tem področju. Država je dolžna zagotavljati primerno usposabljanje kadrov, ne samo v mestnih centrih, ampak tudi na podeželju v manjših mestih.
20. NACIONALNO SPREMLJANJE IN VREDNOTENJE PROGRAMOV ZA INVALIDE IN URESNIČEVANJE PRAVIL - Pogoji za zadovoljivo urejeno področje invalidskega varstva so: dogovorjeno izrazoslovje, izdelani kriteriji za ocenjevanje izvajanja programov, opredeljene klasifikacije invalidnosti in ustvarjeni pogoji za stalno spremljanje in ocenjevanje invalidskih programov in napredka invalidov. Država je dolžna sproti spremljati in ugotavljati učinke sprejetih ukrepov, ki so v skladu s sprejetimi standardi za izenačevanje možnosti invalidov.
21. TEHNIČNO IN GOSPODARSKO SODELOVANJE - Gospodarska in s tem tudi tehnična razvitost države pomembno vpliva na razvoj invalidskega varstva v državi. Pravilo zahteva od države, da vključuje invalide v vse oblike ekonomskega in tehničnega sodelovanja, še posebej to velja za najpomembnejši področji invalidskega varstva, kot sta zaposlovanje invalidov ter širjenje in nastajanje novih znanj in tehnologij za izobraževanje invalidov.
22. MEDNARODNO SODELOVANJE - Pomembno vlogo pri uresničevanju Standardnih pravil ima sodelovanje držav na mednarodni ravni. Pravila pomeni, da države pri razvoju invalidske politike upoštevajo smernice, ki jih predlagajo OZN, SVET EVROPE, EVROPSKA UNIJA in druge mednarodne ustanove.
