Stališče NSIOS do zakona o izenačevanju možnosti invalidov in zakona o osebni asistenci
Ko sta Vlada RS in Državni zbor RS pripravljala sklep o ratifikaciji Konvencije o pravicah invalidov, je bila pripravljena tudi ocena, po kateri je bilo ugotovljeno, da je slovenska sistemska zakonodaja in njena praktična implementacija kvalitetno razčlenjena do te mere, da ni bilo pravega razloga, zaradi katerega ne bi ratificirali te konvencije aprila leta 2008.
Kljub tej ugodni oceni pa se že vrsto let pojavljajo upravičene iniciative, da se sprejmeta še dva dopolnilna sistemska zakona, in sicer zakon o izenačevanju možnosti invalidov (v nadaljevanju ZIMI) ter zakon o osebni asistenci (v nadaljevanju ZOA). Takšne iniciative ne izhajajo iz dejstva, da se v Sloveniji ne bi izvajale zadevne aktivnosti na vsebinskem področju teh dveh zakonov, ravno obratno, v praksi se izvaja kar precej projektov oziroma ukrepov, kateri upravičujejo, da to področje dobi tudi zakonsko regulativo.
Iz navedenih razlogov v NSIOS torej spodbujamo in podpiramo oblikovanje in tudi sprejem tako prvega kakor drugega zakona. Izražamo tudi spoštovanje, da je matično Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, še posebej pa njegov Direktorat za invalide, izoblikovalo prve osnutke obeh zakonov ter so bili k sodelovanju pri pripravi ZIMI povabljeni predstavniki NSIOS, pri pripravi ZOA predstavniki reprezentativnih invalidskih organizacij, ki so najbolj aktivna na področju izvajanja osebne asistence ter predstavnik NSIOS. Povsem razumljivo je, da predstavniki invalidov poskušajo v ta dva zakona vključiti čim več svojih upravičenih predlogov po novih invalidskih pravicah in njihovem uveljavljanju v širšem obsegu, na drugi strani pa se predlagatelj zakona sooča z neusmiljeno zahtevo po finančni vzdržnosti vsakega od obeh zakonov, ko bosta uveljavljena, kajti tedaj bo vsak invalidni državljan upravičen do teh pravic pod enakimi pogoji.
Glede ZIMI ocenjujemo, da sicer asimetrično, a vendar nedvomno zelo koristno dopolnjuje obstoječo sistemsko zakonodajo na področju invalidskega varstva; in to iz načelnih kakor tudi pragmatičnih vidikov. Na načelni ravni prispeva k večanju družbene identitete in prepoznavnosti značilnih potreb posameznih skupin invalidov ter javnemu zavedanju o pomenu preprečevanja diskriminacije na podlagi invalidnosti, poleg tega pa pragmatično dodatno uravnava nekaj pomembnih socialnih pravic zlasti za gluhe in slepe ter ekskluzivno določa inštituciji, ki naj razvijata doktrinarni razvoj na področju invalidskega varstva in rešujeta specifična strokovna vprašanja. Predviden je tudi mehanizem za reševanje konkretnih primerov diskriminacije na podlagi invalidnosti in postopek za realizacijo pravic po tem zakonu. Izredno smo zadovoljni, da besedilo predloga zakona dosledno uporablja enotno izrazoslovje, ki je verificirano v uradnem slovenskem prevodu Konvencije o pravicah invalidov.
Ker je ZOA šele v pripravi, je torej nemogoče podati konkretno oceno glede zagotavljanja pravice do osebne asistence, ki jo bo ta zakon urejal. Izražamo pa pričakovanja, da bosta pravica do osebne asistence in z njo povezano neodvisno življenje invalidov v zakonu tako opredeljena, da bosta posameznemu invalidu omogočala samostojno odločanje za način življenja, ki mu glede na invalidnost ustreza oziroma si ga želi uresničevati.
Splošno pa ocenjujemo, da sta oba zakona neizogibno potrebna in da ju je potrebno čim prej sprejeti ne glede na zagotovljeni obseg sredstev in pravic. Zavedamo se, da Vlada v času finančne in gospodarske krize zelo težko oblikuje zadostne socialne transferje. Zato tudi razumemo, da navedena zakona ne bosta mogla v celotni pokriti vse evidentirane potrebe invalidov.
Glede priprave zakona o osebni asistenci pa smo V Nacionalnem svetu invalidskih organizacij Slovenije na spletni strani www.vest.si zasledili pismo invalidne državljanke Martine Piskač z dne 15.1.2010 v katerem poziva mag. Cveta Uršiča, da zaradi »neupoštevanja predlogov« YHD – Društva za teorijo in kulturo oviranosti nemudoma odstopi s položaja direktorja Direktorata za invalide. Ob tem poudarjamo, da je sicer vsakemu državljanu Republike Slovenije z ustavo zagotovljena pravica do svobodnega izražanja, vendar pa menimo, da je zahteva po njegovem odstopu popolnoma deplasirana in neutemeljena. M. Piskač, ki ni članica delovne skupine za pripravo ZOA, v bistvu zlorablja gradivo internega značaja, ki ga ni pridobila po formalni poti ter poskuša tako kot aktivistična simpatizerka ekstremističnega Društva za teorijo in kulturo oviranosti – YHD izsiliti odstop Generalnega direktorja Direktorata za invalide na MDDSZ mag. Cveta Uršiča, kar pa večina ostalih invalidov ne podpira.
Glavni tajnik NSIOS
Štefan Kušar
22.01.2010
