MEDNARODNI DAN INVALIDOV: Govor predsednika NSIOS ob sprejemu pri Predsedniku Republike in predsedniku Vlade
GOVOR OB MEDNARODNEM DNEVU INVALIDOV 3. DECEMBER 2009 V PREDSEDNIŠKO – VLADNI PALAČI
Spoštovani gospod Predsednik Republike dr. Türk, spoštovani gospod predsednik Vlade Pahor, spoštovani gospod minister dr. Svetlik, spoštovani gospod minister Miklavčič, spoštovani gospod minister dr. Lukšič, gospe in gospodje, dragi sodelavci in prijatelji,
v veliko čast nam je, da vas lahko v imenu NSIOS, ki združuje reprezentativne in druge invalidske organizacije na državnem nivoju z več kot 107.000 interesno povezanimi invalidi, najlepše pozdravljamo in se zahvalimo za tale slavnostni sprejem ob letošnjem mednarodnem dnevu invalidov, ki ga v naši državi obeležujemo pod geslom »Ustvarjamo pogoje za neodvisno življenje invalidov«, kakor je bilo dogovorjeno v okviru Evropskega invalidskega foruma (EDF), ki reprezentativno zastopa kar 65 milijonov invalidov v EU.
Izražamo visoko spoštovanje do tega, da je sprejem organiziran ob prisotnosti širše zastopanosti najvišjih državnih funkcionarjev, med katerimi je predsednik Vlade Republike Slovenije prvič v vlogi enega od gostiteljev. Posebej smo veseli, da letošnje praznovanje mednarodnega dneva invalidov poteka v predsedniško-vladni palači, ki je z vgraditvijo dvigala in premičnih ploščadi postala povsem dostopna za invalide, starejše in seveda druge uporabnike, za kar se iskreno zahvaljujemo prizadevanjem Predsednika Republike dr. Türka z sodelavci, ki so se razumevajoče končno odzvali našim več desetletnim pobudam za vgraditev dvigala.
Odstranjevanje tega v bistvu civilizacijskega zaostanka pa je, tako kot je že nekako običaj v slovenskem medijskem prostoru glede pozitivnih invalidskih vsebin, spremljal poskus medijskega škandaliziranja, ki je objektivno v javnosti izvabljal negativna čustva do invalidov, čeprav gre tudi v smislu investicijskih vlaganj v tem času za družbeno koristno dejanje. V zvezi s tem velja omeniti nerazumljivo uredniško odločitev za medijski molk o podobnem sprejemu invalidov ob 3. decembru lani v protokolarnem objektu na Brdu in v Državnem zboru Republike Slovenije. Še prav posebej, ker so bili novinarji prisotni in gre zato za kršitev jasnega določila ratificirane Konvencije o pravicah invalidov, ki v 8. členu nalaga ustvarjanje pozitivne podobe o invalidih skladno z namenom Konvencije ter ozaveščanje o invalidih in njihovih pravicah.
Letošnje geslo »Ustvarjamo pogoje za neodvisno življenje invalidov« ima resnično velik vsebinski in etični naboj, kajti vsak invalid si želi kvalitetno in srečno življenje ter je prav, da ga v tem ne podpirajo samo starši, zakonski partnerji, otroci in prijatelji, temveč tudi družbeno okolje. V preteklosti do sedaj je po obstoječih zmožnostih to Slovenija v različnih družbenih ureditvah uspešno in učinkovito uresničevala. Naj navedem nekaj zgovornih primerov:
- vse poglavitne in značilne skupine invalidov (kot so npr. slepi, gluhi, distrofiki, paraplegiki, revmatiki, osebe z motnjo v duševnem razvoju, delovni invalidi, vojaški invalidi, športniki invalidi, študenti invalidi, in drugi) so interesno organizirani, dosegajo postavljene programske cilje, naša država jim je uredila pravni status ter stabilno in relativno zadostno javno financiranje;
- invalidsko varstvo kot državni sistem je solidno razvejan in primerljiv z najrazvitejšimi evropskimi državami ter ima na razpolago proračunska, zavarovalniška in druga javna finančna sredstva;
- invalidske organizacije izvajajo več kot 260 posebnih socialnih programov, kar pomeni, da so zajeti poglavitni aspekti aktivnega življenja v tej ali oni obliki praktično za vse vrste invalidov;
- kvalificirani predstavniki invalidov po načelu participativne demokracije enakopravno sodelujejo v Svetu FIHO, organih upravljanja ZZZS in ZPIZ, v Programskem odboru za invalidske vsebine pri RTV Slovenija, v petnajstčlanskem Svetu Vlade RS za invalide imajo invalidi 5 predstavnikov iz vrst reprezentativnih invalidskih organizacij, v Državnem zboru RS je matičen Odbor za delo, družino, socialne zadeve in invalide, v Državnem svetu RS pa Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide;
- vse reprezentativne invalidske organizacije imajo razvito mednarodno sodelovanje na evropskem nivoju, nekatere celo na svetovnem; NSIOS je konstitutivni član EDF in redno sodeluje pri sooblikovanju evropske invalidske politike, ki prek direktiv še kako posega v vsakdanje življenje slovenskih invalidov;
- invalidski šport je izjemno uspešen in slovenski športniki invalidi osvojijo marsikatero medaljo na mednarodnih tekmovanjih, čeprav po številu prebivalstva in narodnem dohodku bistveno zaostajamo za mnogimi državami, katerih invalidi ne zmorejo enako visokih dosežkov, kakor naši invalidi;
- za gluhe je sprejet zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika, Zveza društev gluhih in naglušnih pa razvija odzivno spletno televizijo;
- seveda bi lahko še nadaljeval in nadaljeval s takimi dobrimi primeri izjemno uspešne prakse.
Za obdobje od vključno leta 2010 dalje izražamo zmerni optimizem, da bomo v Sloveniji ne glede na hudo finančno in gospodarsko krizo še naprej ustvarjali pogoje za neodvisno življenje invalidov, najverjetneje seveda tudi po spremenjenih konceptih, v katerih pa bo morda (verjetno) poudarek na še večji odgovornosti invalidov za lastni socialni položaj oziroma da ob celoviti in zadostni državni podpori smiselno aktivirajo vse svoje ekonomske in druge potenciale, če to zmorejo.
V navedenem smislu so ključne vsebine, na katerih invalidi moramo vztrajamo:
- Konvencija o pravicah invalidov odpira novo poglavje na področju sodobnega invalidskega varstva. Države podpisnice so pravno zavezane k iskanju inovativnih rešitev za razumevanje invalidnosti, za reševanje problemov invalidov in za aktivno vključevanje invalidov v slovensko družbo;
- v NSIOS povezane invalidske organizacije oblikujejo in uveljavljajo ne le lastne invalidske interese, ampak izražajo tudi poglede in stališča glede drugih splošnih družbenih vprašanj, ki se nanašajo na invalidsko problematiko ter jih v civilnem dialogu z državnimi in drugimi javnimi institucijami reprezentativno zastopajo; v slovenskih dimenzijah je neizogibna tudi njihova funkcija pri izvajanju specifičnih socialnih storitev;
- neodvisno in dostojno življenje invalidov ni pogojeno samo z prepovedjo diskriminacije, temveč je odločilno odvisno od izvajanja cele vrste pozitivnih ukrepov, ki omogočajo izobraževanje, vsestransko usposabljanje, osebno asistenco z aktivnim stilom življenja, pridobivanje in ohranjevanje zaposlitve, dostopnost do grajenega okolja in informacij v invalidom primernih oblikah ter dosegljivost vseh dobrin in storitev, ki so na razpolago neinvalidnim državljanom;
- uporaba primernega in dostojnega izrazoslovja, ki zagotavlja visoko stopnjo družbene identitete invalidov in njihove invalidnosti, kar sta pogoja za prepoznavno artikulacijo potreb skupine državljanov, ki so po vseh javnomnenjskih raziskavah v Sloveniji in drugih državah EU najbolj diskriminirani, saj so vse ostale osebne okoliščine iz 14. člena ustave Republike Slovenije manj pogosti razlogi za diskriminacijo ljudi;
- stabilno in zanesljivo financiranje iz javne fundacije FIHO v obsegu finančnih sredstev, kakor je sedaj zakonsko regulirano v korist invalidov, a kaj ko je v zaključnem postopku sprejemanje novelacije zakona o igrah na srečo, ki prinaša subtilne sistemske rešitve, po katerih bo nam invalidom možno odvzeti dobršen del tega namenskega denarja, za zaščito katerega smo pripravljeni iti tudi na ulice;
- razvijanje družbene odgovornosti invalidov v okviru naših reprezentativnih invalidskih organizacij po načelih avtonomnosti in samoregulacije, in sicer brez interventnega poseganja paternalističnih uradnikov in finančnih japijev, ki si samo domišljajo, kako naj bi se spoznali na invalide in so se sposobni nad nami tudi grobo spozabiti;
- spodbujanje socialnega podjetništva invalidov z konkretnimi oblikami državnih pomoči, kar se v tem letu izjemno zapleta pri slabšanju ekonomskega položaja invalidskih podjetij, kjer je še vedno zaposleno okrog 6.000 invalidov pod posebnimi pogoji;
- naprošamo gospoda Pahorja, predsednika Vlade Republike Slovenije, da v imenu naše države podpira v organih EU sprejem Evropskega invalidskega sporazuma v povezavi z implementacijo Konvencije o pravicah invalidov, kajti ta sporazum, ki ga je v integralnem besedilu predložil Evropski invalidskih forum v imenu evropskih invalidov (torej tudi v imenu slovenskih invalidov), posredno rešuje tudi prenizko integracijo slovenskega invalidskega varstva;
- gre seveda še za druge pomembne vsebine, a ne kaže z njimi obremenjevati tega govora.
Gospe in gospodje, ocenjujemo, da je leto 2009 glede dogajanja na področju invalidskega varstva izjemno protislovno in polno izjemnih ekstremov. S pozitivnega vidika se lahko razveseljujemo, da državna uprava ob sodelovanju z invalidi oblikuje nove sistemske zakone kakor so: zakon o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za primer dolgotrajne oskrbe, zakon o osebni asistenci, zakon o izenačevanju možnosti invalidov. Skeptični pa smo do nakazane modernizacije pokojninskega zavarovanja, v kateri se sugerira neproučeno in neargumentirano sesuvanje invalidskega zavarovanja, čeprav se tudi invalidi zavedamo odprtih finančnih vprašanj. Želimo jasno povedati, da smo odločno proti razdelitvi pokojninsko – invalidskega zavarovanja v dve ločeni instituciji.
Ugotavljamo torej, da se sistemski razvoj državnega odnosa do invalidov nadaljuje, a na drugi strani vse bolj popuščajo moralne in etične zavore, ki ščitijo invalide pred brutalnimi napadi posameznikov, kajti vse več je neposrednih manifestacij direktne nestrpnosti do invalidov, kar je kot osrednjo misel izpostavil dr. Luj Šprohar, predsednik Sveta Vlade RS za invalide, v svojem eseju ob 3. decembru mednarodnem dnevu invalidov z naslovom »Socialni položaj invalidov« (Dnevnikov objektiv, sobota, dne 28.11.2009, na strani 30). Dr. Šprohar tudi lucidno opozarja, da so ljudje včasih že malo siti invalidov, ker se posamezniki med nami ne obnašajo po zdravi pameti v smislu pravšnosti početja, ker v nasprotju z javno ali zasebno moralo ekstremno prodajajo le svoj ego in napuh ter bi jih morali po zdravi pameti pač uvrščati v polje družbene norosti. Po vrhu vsega takšni posamezni invalidi običajno še kažejo očitno pomanjkanje socialne in/ali čustvene inteligence. Še huje! Njihovo delovanje je včasih celo nagrajeno v škodo vseh ostalih slovenskih invalidov, saj premnogi oblikovalci invalidske politike nekritično in slepo nasedajo ter sledijo njihovim manipulativnim konstruktom in lažem ali pa se sprenevedajo, da je hendikepski cesar že davno razgaljen.
Za najhujšo letošnjo sistemsko deviacijo invalidskega varstva štejemo poseg Računskega sodišča RS v delovanje javne fundacije FIHO. Pred letom dni so zakonito najavili ugotavljanje smotrnosti porabe sredstev in pravilnosti poslovanja, pri sami reviziji pa je državni revizor nezakonito opustil ugotavljanje smotrnosti in se spravil samo na ugotavljanje pravilnosti, ki pa je dokaj vprašljivo polje delovanja računskega sodišča, ker omogoča poljubne manipulacije na podlagi ovaduških prijav in prikritih političnih navodil, medtem ko je ugotavljanje smotrnosti racionalno strokovno delo, ki ne dovoljuje uradniškega sprenevedanja, v našem primeru bi bil izplen tega ugotavljanja zanesljivo nezaželeno pozitiven. V procesu revizije je bil kolektivni organ upravljanja Svet FIHO v bistvu izločen in je razpravljal šele v fazi takoimenovanega surogatnega predloga revizijskega poročila, ki je zanesljivo nastal zaradi interventnega dopisa NSIOS na osnutek poročila. Ker je bil ugovor FIHO na podlagi odločitve njegovega sveta pravno in vsebinsko kvalitetno utemeljen, je računsko sodišče zavzelo pozicijo nezakonitega molka organa. V zakonitem roku sploh ni izdalo pravega predloga revizijskega poročila in s tem nerazumno izigralo možnost za pritožbo na senat računskega sodišča. V začetku novembra je bilo izdano končno revizijsko poročilo, ki ga po zakonu ni dopustno izpodbijati pred sodišči ali drugimi državnimi organi.
Ker Računsko sodišče Republike Slovenije izven svojih zakonskih pooblastil od invalidov terja točkovni sistem pri razporejanju finančnih sredstev ali kakšno njegovo nadomestilo, kar v resnici zaradi neprimerljivosti med po vsem različnimi uporabniki sploh ni možno fizično izvesti, to z drugimi besedami nedvomno pomeni naslednje: da v praksi rušijo delujoč in učinkovit sistem konsenzualnega usklajevanja po načelih solidarnosti in vzajemnosti glede na limitirani obseg denarja javnega financiranja invalidskih organizacij in da je prikriti cilj ukiniti javno fundacijo in v njej uveljavljeno participativno demokracijo invalidov ter radikalno krčenje tega invalidskega denarja in vse skupaj prenesti v integralni državni proračun. Zato invalidi z mirno vestjo obravnavano revizijo razglašamo za akt družbene norosti, o čemer je treba razpravljati in urejati izven zakona o Računskem sodišču RS, ki ni v nobenem primeru pristojno za regulacijo invalidskega varstva.
Podoben sistemski odklon je tudi takoimenovana evalvacijska raziskava, ki je bila nepooblaščeno vsebinsko naročena, plačana in plasirana v imenu FIHO ter je v komplementarnem razmerju z revizijskim poročilom. To je razvidno tudi iz delov dobesedno identičnega besedila, ki ga najdemo v obeh spornih dokumentih, kar je seveda na naravo tega početja uperjeno proti interesom invalidov. Tu se pod krinko strokovnosti, ki ji invalidi argumentirano ugovarjamo, v bistvu apologetsko upravičuje potezo Računskega sodišča Republike Slovenije in terja rigidno birokratizacijo fundacije in izločitev invalidov iz soodločanja.
Racionalno vprašanje je, kako obsežen pa je loterijski denar, okoli katerega potekajo ti krčeviti in neusmiljeni družbeni spopadi. Gre za največ okrog 14 milijonov evrov letno, torej za znesek, do katerega imamo invalidi visoko spoštovanje in nam omogoča stabilno zanesljivo izvajanje življenjsko pomembnih posebnih socialnih programov in drugih aktivnosti invalidskih organizacij, ne samo na državnem nivoju, temveč razpršeno prav tako po lokalnih skupnostih na območju celotne države. Ta javni denar se po naši oceni v tej ali oni obliki uporablja za potrebe več kot 150.000 invalidov. Opozoriti pa moramo tudi na relativno velikost tega denarja, kajti ta znaša le okrog 2% od proračunskih sredstev, ki se namenjajo za državno invalidsko varstvo, ali pa če to postavimo v primerjavo z napitninami krupjejev po slovenskih igralnicah, ki so letno največ dobili okrog 18 milijonov evrov, pa še vedno ne plačujejo iz tega niti minimalne prispevke za socialno varnost. Ali je res upravičeno, da smo invalidi leta in leta pod grobimi pritiski in napadi zaradi namenske smotrne porabe loterijskih sredstev?
Kot invalidne državljane, ki imamo v veliki večini vse svoje življenje pozitivna stališča do sebe in svojega družbenega okolja, nas je sram navesti še kakšen drastičen primer negativne družbene prakse do invalidov.
Slovenski invalidi se praviloma veselimo življenja ter zvedavo in z optimizmom gledamo v našo prihodnost. Spoštovane gospe in gospodje, vsi tisti, ki nimate osebne izkušnje iz lastne invalidnosti, vas prosimo, da ste z nami invalidi zadovoljni tudi vi, dokler bomo odgovorna proaktivna družbena manjšina, kakor se predstavljamo v tem govoru.
Čestitam invalidom ob njihovem mednarodnem prazniku. In hvala za pozornost.
Predsednik NSIOS
Boris Šuštaršič
03.12.2009