Pozdravni nagovor predsednika NSIOS Borisa Šuštaršiča na konferenci "Staranje in invalidnost"
Portorož, Lifeclass Hotel Slovenija, 26. oktober 2009
Spoštovane gospe in gospodje, spoštovani gosti, spoštovani gospod minister, dragi sodelavci in prijatelji!
Kot predsednik Nacionalnega sveta invalidskih organizacij Slovenije in kot invalid si štejem v posebno čast in priznanje, da lahko pozdravim to pomembno Evropsko konferenco, ki jo je organiziralo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v sodelovanju z Svetom Evrope v prijetnem okolju obmorskega Portoroža. Še posebej sem zadovoljen, ker lahko na ta način predstavim organizirano interesno delovanje starajočih se in starejših invalidov na področju slovenske civilne družbe v aktivnem odnosu do vlade in drugih državnih in javnih institucij.
Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije, ki povezovalno deluje že desetletja, stalno uresničuje stremljenja in pobude slovenskih invalidov po aktivni vlogi tega dela civilne družbe kot sogovornika državi v strukturiranem civilnem dialogu. Skozi čas in različne vlade nismo spreminjali svojih stališč in zahtev glede uresničevanja socialne politike na področju invalidskega varstva. V tem obdobju so se oblikovale poleg tradicionalnih invalidskih organizacij slepih in gluhih še nove in tudi zelo aktivne invalidske organizacije, ki združujejo invalide, tako glede na različne vrste invalidnosti, kakor tudi glede načina zadovoljevanja potreb v socialnem okolju.
Pluralnost invalidskih organizacij je prinesla tudi pluralnost stališč, katera še posebej cenimo in upoštevamo pri našem združevanju. Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije tako danes v okviru avtonomnih in zakonsko utemeljenih reprezentativnih in drugih invalidskih organizacijah združuje več kot 98 odstotkov interesno organiziranih invalidov, kar pomeni približno 107.000 invalidov v državi, ki ima nekaj čez 2 milijona prebivalcev. Takšna organiziranost ni nastala po direktivi države oziroma preteklih vlad ali strokovnih institucij, ampak iz samohotenja slovenskih invalidov po kvaliteti lastnega življenja.
Ker ni nobene organiziranosti brez infrastrukture, ima pomembno vlogo pri izvajanju dejavnosti slovenskih invalidskih organizacij javna Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij, v katero se stekajo koncesijska finančna sredstva od prirediteljev iger na srečo. Takšen način financiranja, pri katerem participirajo tudi kvalificirani predstavniki invalidov, je izjemno pomemben, saj omogoča invalidskim organizacijam, da se pretežno posvečajo izvajanju posebnih socialnih programov, ki so od organizacije do organizacije različni, odvisni od narave invalidnosti in projektov, ki so uspeli na razpisu fundacije. Sem sodijo tudi programi pomoči starajočim se in starejšim invalidom, ki so zaradi svoje starosti in dodatnih bolezenskih težav, ki izvirajo iz nje, postali še bolj ranljivi.
Iz tega kratkega orisa stanja invalidske organiziranosti v Sloveniji je razvidno, da imamo pri nas invalidi pomembno mesto pri implementaciji vseh tistih že načrtovanih ukrepov, ki naj pravočasno in v zadostni meri starajočim se in starejšim invalidom omogočajo dostojno in aktivno življenje, seveda s poudarkom na čim daljšem samostojnem bivanju izven specializiranih institucij. Enako kakor v drugih državah Evropske unije je tudi v Sloveniji to izjemno aktualen etični, politični, ekonomski, zdravstveni, socialni pa še kakšen dodatni izziv. Trend naraščanja starejših ljudi je opazen po celotnem svetu, očitno se povečuje tudi delež starajočih se in starejših invalidov, katerih značilne potrebe so vse bolj prepoznavne, so pa bile doslej v večini družb zanemarjene ali celo odrivane na anonimno družbeno obrobje. Podpiram ugotovitev, da je treba prepoznati osamljenost in izoliranost mnogih ljudi iz teh skupin in ju reševati z ustvarjanjem možnosti za dejavno sodelovanje v smiselnih družbeni aktivnostih.
Dejstvo namreč je, da nataliteta v vseh 27 državah članicah Evropske unije ni garant brezskrbnih perspektiv. To pomeni, da bomo na področju invalidskega varstva morali sprejeti ta izziv kot napotek k izoblikovanju novih politik na področju staranja in hkratne invalidnosti.
Ob širjenju institucionalnega varstva bo verjetno že v prihodnjem desetletju nujno potrebno pritegniti še druge akterje civilne družbe, ki so bili do zdaj premalo vpeti v ta dogajanja ali pa samo na deklarativni ravni.
Obdobje gospodarske recesije in hudih finančnih kriz v posamičnih državah Evropske unije nas sili k razmišljanju o oblikovanju novih poklicev in multidisciplinarnem pristopu pri zagotavljanju podpore skupinam invalidov, ki bodo zaradi svoje invalidnosti in hkratne starosti imeli še več težav.
V preteklosti smo se srečevali z dokaj ugodnim fenomenom tako imenovane prostovoljnosti pri pomoči invalidov, vendar pa v zadnjem času ugotavljamo, da je recesija vplivala tudi na življenjski standard prostovoljcev, ki se morajo v nuji po preživetju večkrat odreči različnim humanim poslanstvom. Čas, v katerem živimo, je neusmiljen do posebej ranljivih skupin prebivalstva, kamor vsekakor spadamo starajoči se in starejši invalidi.
Že pri neinvalidnnem prebivalstvu vidimo, da podaljšana dolžina življenja prinaša veliko različnih obolenj in bolezni, ki starost problematizirajo. Pri neinvalidnem prebivalstvu je to velikokrat nenadni preobrat, medtem ko se pri nas invalidih to dogaja bolj ali manj pričakovano z ozirom na vrsto invalidnosti. Vsekakor pa tudi invalidi ne moremo ubežati vsem tistim fenomenom bolezni, ki so še posebej manifestirajo v tretjem življenjskem obdobju.
Države v bližnji prihodnosti ne bodo še povsem ozdravljene od ekonomske recesije, zato ni posebej preroško, če danes rečem, da bodo potrebne določene institucije varstva starejših v naslednjem desetletju, ki bodo imele tudi vse atribute pomoči za invalide. Kakorkoli se že invalidnost v mladostnem in zrelejšem obdobju človekovega razvoja še razlikuje od neinvalidnih ljudi, pa v starosti pričneta invalidnost in starost plesati svoj socialni ples na način prepletanja disfunkcij človekovega telesa in njegovih kognitivnih sposobnosti, slabše sociabilnosti in vsekakor slabše ekonomske samopreskrbljenosti. Vse troje že dandanes, pri tej pričakovani starosti, vpliva na brisanje meja med starostjo in invalidnostjo, čeprav na drugi strani odločno odklanjam možnost, da se zabriše ločena družbena identiteta med invalidnostjo in starostjo.
Če je v preteklosti velika primarna družina velikokrat omogočala skrb za invalida, pa z razpadom velikih družin na zgolj zakonca in enega do dva otroka, temu ni več tako. Države bodo zato morale prevzeti še večjo vlogo organizatorja varstva starajočih se in starejših invalidov, zlasti tistih, ki nimajo več svojcev, partnerjev ali ki so bili zaradi narave svoje bolezni že prej precej izolirani.
Invalidi smo lucidni ljudje, z mnogimi idejami in inovativnimi pristopi. Tudi sam sem razmišljal, ali ni mogoče dobro, da 27 držav Evropske unije pristopi k oblikovanju posebnih oblik varstva za določene skupine starajočih se in starejših invalidov, kar bi verjetno zmanjšalo stroške, omogočilo večjo strokovnost in lažji pristop, vsekakor pa bi pripomoglo k pozitivni izmenjavi praks in politik na tem področju.
Tu imam predvsem v mislih države, ki so sosede, in kjer tudi z vidika geografske oddaljenosti ne bi bilo posebnih ovir, zlasti ko gre za podobnost jezika.
Vsak problem, ki se postavlja pred nas, je vedno izziv. Tudi sam v svojem življenju nisem nikoli klonil pred problemi, ampak sem jih reševal in rešil. Tudi starost je izziv, ki je po naravni poti postavljen pred nas in za katerega, upam, bomo tudi na današnji konferenci našli kali pravih in izvedljivih ukrepov. K temu me spodbuja pestra paleta razpravljavcev, strokovnjakov z različnih področij in znanj. Ugotavljam, da so rešitve v okviru socialnega modela razmišljanja dobro definirane, razčlenjene in povsem razumljive, a jih je neizogibno potrebno dopolnjevati po komplementarnem biološkem modelu razmišljanja, kajti znanstvena dognanja na področju raziskav nevrobiologije človeka nas že danes prepričujejo, da k ohranjanju kvalitete življenja starajočih se in starejših invalidov vodijo tudi ali predvsem inovativni medicinski posegi, na primer z modifikacijo spremenjene ali porušene človekove motorike.
Menim, da bomo s te konference ponesli optimistično sporočilo invalidom v državah Evropske unije ter hkrati animirali tudi tiste, ki so dandanes še izza schengenskih meja. V tem pričakovanju, spoštovane gospe in gospodje še enkrat pozdravljam to konferenco, vam želim aktivno in koristno sodelovanje ter prijetno bivanje!
Hvala za pozornost.
28.10.2009
